Grafična podoba MAdesign — navdih je Mondrian

Ide­ja o Kre­a­tiv­nem stu­diu MAde­sign je nasta­la kot pro­dukt pove­za­ve dveh pod­je­tij, ki sva ju pred leti, sicer vsak zase, usta­no­vi­la zakon­ca Hering. V mar­si­čem se lepo dopol­nju­je­va: Matic obvla­da pro­gram­ska orod­ja, ki mu omo­go­ča­jo, da se kre­a­tiv­ne ide­je v gra­fič­nem desi­gnu tudi ude­ja­ni­jo, sama se z vese­ljem zako­pljem v raz­i­sko­va­nje, obli­ko­va­nje, lek­to­ri­ra­nje in ure­ja­nje teks­tov. Ima­va sre­čo, da sva oba veli­ka avdi­o­fi­la, zato naša uše­sa v pisar­ni vedno boža glas­ba, poleg tega pa sva nav­du­še­na tudi nad vizu­al­no ume­tno­stjo v vseh for­mah: od gle­da­li­šča, sli­kar­stva, foto­gra­fi­je, kipar­stva, arhi­tek­tu­re in kine­ma­to­gra­fi­je. Naji­ne ide­je ima­jo čas zore­nja, čas ple­me­ni­te­nja, sle­di tudi čas skla­di­šče­nja in na kon­cu se vedno od sebe tru­di­va dati kako­vo­sten izde­lek. Na neka­te­re od njih sva še pose­bej pono­sna.

MaDe­sign je kre­a­tiv­ni stu­dio s sve­ži­mi ide­ja­mi. Ko mi je Matic pred­sta­vil pre­prost, a učin­ko­vit in ele­gan­ten logo­tip, se mi je posve­ti­lo: nav­dih bo Mon­dri­an. MADe­sign logo­tip upo­ra­blja kla­sič­ni font Didot, ki izha­ja iz 18. In 19. sto­le­tja in je poi­me­no­van po zna­ni fran­co­ski dru­ži­ni Didot, ki se je ukvar­ja­la s tiskom in tiskar­ski­mi teh­ni­ka­mi. Mon­dri­an font lepo dopol­nju­je, saj so nje­go­va dela kla­sič­no abstrak­tna, in kot doka­zu­je čas po mon­dri­a­no­vi ume­tno­sti, tudi moč­no apli­ka­tiv­na.

Pie­ter Cor­ne­lis »Piet« Mon­dri­a­an, po letu 1906 pa samo še Piet Mon­dri­an, je bil nizo­zem­ski sli­kar, ude­le­žen v takra­tnem ume­tni­škem giba­nju De Stijl, ki ga je usta­no­vil prav tako Nizo­ze­mec, ume­tni­ški »mul­ti­prak­tik«, sli­kar, pesnik, pisa­telj in arhi­tekt Theo van Does­burg.

Mon­dri­an je bil sve­to­vljan: poleg Nizo­zem­ske je živel še v Pari­zu, kjer je vsto­pil v inte­lek­tu­al­ni svet kubiz­ma, ko pa se je bli­ža­la II. sve­tov­na voj­na in sta Evro­po zaje­la pre­že­ča faši­zem in naci­zem, je, kot mno­gi dru­gi ume­tni­ki in inte­lek­tu­al­ci, naj­prej iskal pri­beva­li­šče v Lon­do­nu, v letu 1940 pa dokonč­no odšel čez lužo in se nase­lil na Man­hat­tnu in tam živel do smr­ti leta 1944, ko je pod­le­gel za pljuč­ni­co.

Mon­dri­an je napi­sal knji­go o neo­pla­sti­ciz­mu, ki je posta­la obve­zno bra­nje za vse pri­vr­žen­ce abstrak­tne ume­tno­sti. V njej je zelo podrob­no pred­sta­vil vide­nje lastne ume­tno­sti, mor­da tudi zato, da bi se izo­gnil bana­li­za­ci­ji.

Mon­dri­an je bil nav­dih moder­no­sti. Tudi po nje­go­vi zaslu­gi so se v ume­tno­sti raz­vi­ja­le nove sme­ri kot lumi­ni­zem, impre­si­o­ni­zem, in še nada­lje tudi kubi­zem.

Mon­dri­a­no­ve gra­fi­ke so posta­le pre­po­znav­ne tudi šir­ši jav­no­sti. Že v tri­de­se­tih letih je takra­tna zna­na obli­ko­val­ka Lola Pru­sac, ki je dela­la za pari­ško modno hišo Her­mes, obli­ko­va­la usnje­nje tor­be in kose prtlja­ge, ki so nav­dih poi­ska­le v eno­stav­nih geo­me­trič­nih pote­zah Mon­dri­a­na. Pra­vi pre­boj pa je dose­gla pre­po­sta cock­ta­il oble­ka, ki jo je obli­ko­val Pari­žan Yves Saint Lau­rent. Posta­la je tako zna­na, da je še danes pod­vr­že­na kopi­ra­nju. Še več: nje­go­va para­dna oble­ka iz jesen­sko zim­ske kolek­ci­je leta 1965 je posta­la neka­kšen zei­tge­ist tiste­ga časa, zato ne pre­se­ne­ča, da jo kot raz­stav­ni ekspo­nat naj­de­mo celo v newyor­ški MOMI.